Ko sem včeraj videl, da je zopet začelo snežiti, sem samo še čakal na Mirotov klic, ki je prispel nekaj 10 minut kasneje: “A se gre jutri nekam smučat?” Glede na mraz je bilo za pričakovati odličen sneg in nismo se zmotili.
Ob štirih zjutraj se zbudim in ob petih že drvimo proti Črnemu kalu, kot se reče sedlu pod Blegošem. V zarji jo zarinemo proti vrhu, med potjo pa se nam odpirajo taki razgledi, da ne moremo ostati hladni in ne slikat. Ves čas se sliši zaklope fotoaparatov, pa naj bo to moj, Mirotov ali pa Milošev.
Iz vrha pa sledi čudovita smučarija po dobrih 10cm pršiča na trdi podlagi. Smučamo po flanki v smeri dostopa, potem pa zavijemo levo v gozd, kjer prečimo do poseke in potem zopet kup vriskanja do dna. Na cesti počakamo še Anjo, ki je bila peš, nato pa gasa nazaj do avta. Doma bi bili lahko že ob deseti uri, a smo se odločili še za kavo in kosilo.
Več slik in nakladanja na zunaj.si.
