Že dolgo nisem bil na smučah, zato se z Mirotom v sredo hitro dogovoriva za en kratek izlet v hribe, ki so še vedno polni snega. Tokrat turo izberem jaz in si zaželim obisk Hajnževega sedla, kjer sem bil zadnjič nekaj let nazaj in so bile razmere odlične. Tudi tokrat sva upala na isto, saj je teren, zaradi grebena Košute, ves čas v senci. Ob šestih zjutraj parkirava avto in začneva z hojo. Sprva še peš, kmalu pa natakneva smuči in jo mahava proti vrhu, mimo planine Korošica. Razlogov za počitek in pavzo ne manjka, zato sva na vrhu v dobrih dveh urah. Sneg je bil ravno prav trd, da se ni preveč prediralo in da je bila hoja udobna. Medtem pa so naju ves čas spremljali gamsi, ki so si iskali hrano nekaj 100 metrov višje.
Malo nad grebenom sva imela dovolj in postaviva tabor:) Pojeva, popijeva in se nastaviva toplemu spomladanskemu soncu, ki začuda v hribih nima takšne moči, kot v dolini. Ko se obrok prebavi, natakneva smučke in odvijugava. Po prvem zavoju oba na enkrat začneva vriskat, ko nama postane jasne, da takšnih razmer za ta čas ni bilo za pričakovati. Zgoraj kakih 5cm južnega, spodaj pa vse trdo. Vriskala na poti navzdol, dokler je dalo:)
Besede in slike na mphoto.si.
